Leno se nastavljam sončnim žarkom, ki mi objemajo telo. Podslušam….mir….veter nežno objema drevesa. Obožujem sonce. Pa tudi če je šele prvi marčevski dan. Meni je vseeno, če ni snega in mraza. Itak ju ne maram. Ne maram zvoka mojih čevljev, ko stopajo po snegu. Ne maram (več) njegovega vonja. Čakam sonce. Da mi kri napolni z meni neznano snovjo, ki mi prebudi (otroško) nagajivost. Mi nariše nasmeh, ki se vso zimo skriva in je namesto njega na mojem obrazu mrkost. Telo se napolni z tisto dobro energijo, zaradi katere bi lahko skakal do neba in nazaj.
Ampak pomlad je šele predigra. Poletje je definitivno moj čas. Čakam na vročino, ki meni ne pride do živega. Medtem ko drugi umirajo in se pritožujejo na povečano količino izločenega znoja, jaz nimam teh problemov. Kot da sem imuna na sončevo peko. Čakam na popoldneve, ko bom z znanci srkala pivo in se bomo pritoževali kako je življenje lepo…preveč lepo. Pivo in sonce bosta ustvarila tisto tako prijetno situacijo, ko ti možgani začnejo poplesavati, kmalu pa se jim pridružijo še noge. Čakam na poletne večere. Takrat je celotna družina spremenjena. Zavlada tista trohica harmonije, ki se drugače skrije pri sosedih. Takrat ob steklenici opojne grneke tekočine naše zamere odplešejo nekam…proti zvezdam?! In takrat sem lahka…telo na zemlji, duša pa 3 metre nad njo plava z vetrom. Čakam na moj festival. Tri dni užitka. Tiste tri ure spanja v šotoru. Glasilke me klejejo in trpijo posledice mojega sproščanja glasu. Tisto plavanje s tabo. Ležanja na blatni brisači. Opazovanja sonca, ki se plete v tvoje lase. In tisti tvoj nameh…od vseh, ki naju obkrožajo namenjen meni. Ker se obe zavedama, da sma srečni…svobodni…s pivom v roki. Smeh. Preveč piva.
Torej čakam…
